Mama in ostali hobiji

Še en Blogos spletni blog

Arhiv za November, 2017


Najmlajši praznuje

Danes je, z navdušenim sestavljanjem lego sladoledov že ob 6.uri zjutraj ,pričel s praznovanjem svojega osmega rojstnega dne naš najmlajši, tisti, ki nas je pošteno presenetil z najavo svojega prihoda na svet, z rojstvom, in ki nas še vedno uspešno preseneča (skoraj) vsakodnevno. Rodil se je v kaotičen čas obdobja kroničnih selitev po Izoli, v prvih šestih mesecih življenja zamenjal kar nekaj bivališč, in ker je rojen pozimi, je prvo sonce videl nekje aprila, ko sem ga (njega in starejše dva) iz usmiljenja do naše trenutne gostiteljice odpeljala na pomladanski nekajurni izlet, kar je imelo za posledico da je bil zvečer barve zelo zrelega paradižnika.
Pogosto se norčujem, da je on najbolj “naš”, ravno zato, ker je poseben že od rojstva. Socialnih situacij ne razume ravno najbolje, na rojstne dneve raje povabi tri prijatelje kot da bi povabil tiste, ki mu niso všeč, stvari pa pogosto pove z odločno premalo dlake na jeziku, kar mu seveda povzroča še dodatne težave, v šoli se striktno ukvarja samo s stvarmi, ki so mu všeč, riše smrad ter duhove in podobno, ima smisel za humor in cinizem, ki te včasih kar preseneti (in ki ni ravno cenjen v šolskem sistemu). Pri njem spoznavam dejansko rigidnost sistema ter težave otrok, ki se malo težje ukalupljajo – narisal je denimo po navodilih snežaka, samo da je namesto krogcev za usta naredil vampirske zobe, in to seveda ni bilo ok, zaradi česar sem v bistvu (tega mu seveda nisem povedala) začela razmišljati, da bi bilo v idealnem svetu v razredu s 24 otroci 24 različnih snežakov – eni našminkani, eni s pentljo, eni vampirski, drugi s plavutkami. Kot so različni tudi njihovi avtorji. Kar me je seveda pripeljalo nazaj do mojega očeta, ki je bil med drugim tudi likovni pedagog, ki je vedno govoril, da če otroku rečeš, naj nariše drevo, si zgrešil v štartu, če mu pokažeš kako… Drevesa so različna. In otroci tudi.
Mislim, da ima moj najmlajši neozdravljivo diagnozo Motoh… Njegova drevesa namreč nikoli ne bodo z rjavim deblom, oblačkasto krošnjo in v ravni vrsti. Škratek mali, vse najboljše, in naj ti bo tvoje mesto v tem svetu čim bolj udobno…

  • Share/Bookmark

… drugič…

otreseš krivdo
kot plašč
na prvi topel dan
pa me pustiš
da se križam
znova
in
znova
vsak žebelj
je ena
obljuba.

——————————————–
tanka tanka nit
lebdi peresno lahka
čaka rezilo.

  • Share/Bookmark

se še kdaj zaveš?
v enem samem dihu

umre magija…

—————————————————————————————————————————

v prazno brezno
izrečena beseda
spet nova rana.

—————————————————————————————————————————

nekatere ljubezni
ne umrejo nikdar
svetijo se v temi
kot poslednja
kresnička
na zapuščenem planetu
nekatere ljubezni
so pač takšne
da živijo še dolgo zatem
ko vse ostalo
umre…

—————————————————————————————————————————-

pozabljaš
pozabljava
kako slano
je morje
in kako diši poljub
v pokošeni travi
kako se moj odsev
vidi
skozi tvoje oči
v trenutku
ko vesolje
popolnoma obmolkne
pozabljava
kdo sploh sva
jaz in ti…

—————————————————————————————————————————-

vdihneš ko spiš
zrak iz tvojih ust
mi boža telo
—————————————————————————————————————————-

roka na meni
tvoja misel pronica
v moje srce.

—————————————————————————————————————————

znova in znova
posipaš zvezde iz rokava
na moja okrušena tla
in realnosti se staknejo
v trenutku
brezčasnosti.

  • Share/Bookmark

Starševska (slaba) vest

Vsake toliko se pogovarjam z starši otrok, ki so generacija mojih, in vedno se po vseh štirih odplazim nazaj domov v mojo podstrešno jamo, ker dobim hud napad slabe vesti… Zakaj? Ker vsak od mojih otrok pač obiskuje le eno obšolsko dejavnost, ker si jih več ne moremo privoščiti. Ker ne hodijo na nobene tečaje tujih jezikov izven šole, ne obiskujejo glasbene šole, pri nobenem športu ne vztrajam do te mere da bi jim ga priskutila, ampak le do mere ko v njem še uživajo, pozimi ne hodimo v bazen, ker je po moji kmečki logiki dovolj morje (ki ga imamo pred nosom, in to zastonj) štiri do pet mesecev na leto, ne delam si sivih las okoli ocen, ne šilim barvic ter končujem šolskih projektov, na bralni list pozabim večkrat kot moj najmlajši, skratka, sem mama popolnoma izven reda. Imamo pa doma vedno kakšno izgubljeno živalco, smejimo se večkrat kot kričimo, če nam ne dela centralna se pokrijemo z skupno odejo, sprejemamo se takšni, kakršni pač smo – in to odtehta vse diplome na koncu leta ter hvalospeve na roditeljskih sestankih.
Kar pa seveda ne prepreči, da se v mene ne bi vsake toliko vseeno zavrtal črv dvoma – kaj pa če bo moj otrok v življenju dejansko oškodovan, ker ne igra kitare? Ali pa morda ker ga nisem nikoli silila, da postane nekaj, kar ni? Ampak ker je vesolje modro, ima na vsako takšno vprašanje tudi rešitev – najmlajšega, pri katerem si štejem za izreden uspeh, če domov ne prinese celo stran opisa njegovega vedenja, ampak zgolj pol. In potem pomislim, vedno znova, da morda pa le ni vse tako slabo – starejša dva prinašata domov zgolj ocene, kar pomeni, da je povprečje kar v redu… Sicer v našem kaotičnem gospodinjstvu ves čas nekaj iščemo, bodisi nogavice ali zdravstveno kartico, vendar se temu vedno znova nasmejimo. Nad nami kot satelit ves čas lebdi naša najljubša banka, pa tudi nje smo se navadili, pes se vztrajno plazi na kavč in postelje ter ignorira svojo košaro, za našo najstarejšo mačko smo prepričani da bo zbolela kadar prede namesto da bi nam naredila nov piercing ko gremo mimo nje, in namesto vaze imamo ponavadi na mizi mačko. Si pa štejem med izredne dosežke, da je moja hči zadnje leto vrtca, ko so se pogovarjali o dopustih in je njena sošolka razlagala o dopustu na tajskem otoku, vstala in ponosno povedala, da mi smo bili pa v ilirski Bistrici… Obisk pri teti Luzi v Ljubljani je še vedno povsem enakovreden tednu dni smučanja v Kranjski Gori… In vse kar lahko naredim je, da držim pesti, da bo to trajalo čim dlje…
Mojo starševsko slabo vest pa hranim z “egotripi”, ko peljem mojo bando na Svetilnik in vidim, da ne pohodijo niti mravlje, da imajo izreden občutek za živali – ter da se jim neznanje šestih tujih jezikov, treh inštrumentov, plesnih vaj ter delanje domače naloge na postelji v vsakdanjem življenju ne pozna prav nič…

  • Share/Bookmark

Ko postaneva Mama in Tata…

…in prenehava biti MIDVA…
Rojstvo otroka je vedno čudež. kadarkoli in kakorkoli v življenju se zgodi je tisti moder križec na testerju nekaj čudovitega, enkratnega in neponovljivega – je živo bitje, ki se vedno zgodi samo enkrat. Vsako prej in vsako kasneje nikoli ne bo enako. Tisti majhen plusek bo bitje, ki se zgodi enkrat.
Ponavadi je to povezano z evforijo. Sedaj bova starša; ne bova več le jaz in ti. Sedaj bomo MI. TRIJE. Evforijo, ki traja, vsaj devet mesecev, vsaj določeno število fotografij rastočega trebuščka, vsaj določeno število obiskov ultrazvoka, vsaj nekaj mesecev sanjarjenj kaj vse bo naš potomec dosegel, ko odraste. Kje nas bo presegel, kje nas bo dohitel, kje bo naš zaveznik, katere vse športe bo sine spoznaval, koliko piškotov bo spekla hči… Kje bo naš gen potoval v neskončnost…
Pa ni tako.
Žal mi je.
Vsaka Mama bi morala vedeti, da je še vedno in najprej – Ženska. Samostojno, neodvisno bitje, z ogromno potenciala ter z sanjami, ki imajo prihodnost.
Vsak Tata bi moral vedeti, da je še vedno najprej le – on sam (žal mi je, moških ne poznam dovolj dobro, da bi znala definirati, kaj sploh so)…
Vsak Otrok bi moral vedeti, da je breme njegovih napak – njegovo. Podpiramo te, zlato moje dete – ampak posledice kretenizmov so še vedno – tvoje… (kot so bile moje. Kot so bile vse tiste zlate napake naše generacije, ko otroci še nismo bili zlati, niti zakladki in sončki…)
Vsaka Mama in Tata skupaj pa bi morala ostati najprej par. Par zaljubljencev, ki se je srečeval v temi na klopcah, preden je prišel zlati, neponovljiv potomec. Morala bi še vedno poznati tiste objeme in poljube, ki so privedli do testa nosečnosti, morala bi se spomniti tistih skritih kotičkov mesta brez javne razsvetljave in večerov z ilegalno naloženimi filmi, čipsom in poceni pivom… In jih obdržati.
Draga Mama in Tata, vaši otroci bodo odšli. V svoj svet. Zlikani ali zmečkani, po jusu ali popolnoma izven, z svojo družino ali z nahrbtnikom po svetu – kar bo ostalo, bosta vidva.
Kličita se po imenu. Mama in tata sta zgolj otrokom; drug drugemu sta mož in žena, ljubimca, prijatelja, partnerja.
Ne prepirajta se okoli vzgoje, okoli gospodinjstva, okoli popolnoma preprostih, nepomembnih stvari. Moj kaos je lahko tvoj red in obratno. Ampak če mojega kaosa v imenu starševstva ne morem obdržati, nisem več jaz – in nisem več niti tisto dekle, s katerim si se poročil. Sem zgolj tečen, zoprn in nezadovoljen ponaredek – in kot takšna sem zgolj v breme – vsem.
Mama in Tata – vzgajata ptičke, ki bodo zapustili gnezdo.
Dajte jim krila, s katerimi lahko letijo…

  • Share/Bookmark

včasih
se sonce
za trenutek spozabi,
ko počaka luno
na križišču
mlečne ceste,
čisto tako,
samo za en
droben
poljub.

  • Share/Bookmark

Meditacija o selitvah

Večkrat se spomnim na tisto davno (za moje otroke pradavno, skoraj v korak z izumrtjem dinozavrov) letom 1996, ko so moji starši in brat odšli na morje v Izolo. Prvič z denarjem, ne na kredite, zahvaljujoč denacionalizaciji, ki je naši družini vrnila hotel, ki so ga vsi, bankrotirani kot so bili, prodali dosti dosti izpod cene, in vse kar nam je ostalo od njega je kakšna srebrna žlica ali kozarci, ki domujejo visoko v vitrinah, kar se za njihovo častitljivo starost 100 + tudi spodobi. Takrat že nisem več živela doma, edino v tem vmesnem času dveh tednov sem se vrnila domov, da čuvam stanovanje, ki je bilo v bloku, kjer ni bilo varno nič, kar je od daleč izgledalo prazno več kot nekaj ur na dan. Poklicali so me po telefonu, in mi povedali, en čez drugega, z otipljivim navdušenjem, da so po poti kupili, oziroma bolje rečeno, zaarali stanovanje. V Izoli. Seveda so morali za dokončni nakup prodati še naše staro stanovanje, pa se je vse nekako izšlo. In kar se najbolj spomnim je, ko sem prvič to famozno stanovanje videla v živo. Do tedaj smo živeli celo mojo srednjo in del osnovne šole v stanovanju, ki je merilo točno 43 kvadratnih metrov. Iz kuhinje smo naredili sobo zame in za brata, na dolgem hodniku je bila kuhinja, in dnevna je bila hkrati tudi spalnica mojih staršev (in že to je bil korak na bolje, prej smo živeli najprej v eni sobi pri moji babici, nato v starem, dotrajanem stanovanju, ki je imela eno sobo, kuhinjo in stranišče, kopalnice pa ne – umivali smo se v otroški banjici sredi kuhinje), in to s psom, papagajem in morskim prašičkom. Skratka, stanovanje ki sem ga videla v Izoli, se mi je zdelo ogromno. Skoraj preveliko za nas. V dnevni sobi je bil še celo kavč, ki ni bil namenjen spanju ponoči, ampak zgolj gledanju televizije in brezciljnemu posedanju. Potem sem spoznala še Izolo, in nato tudi ostala tu. Vzljubila sem zven večernih pogovorov, ki sem jih v polsnu poslušala skozi okna, mačke, ki tečejo po ulicah, mojo Ljubljansko, kjer prideš lahko na kavo v copatih in pidžami, pa nisi nič bolj čuden kot vsi ostali, pa še se zraven dogovoriš kaj bomo kuhali v soboto. Moje prvo samostojno stanovanje v Izoli je bila majhna podnajemniška garsonjera, ki je merila 13 kvadratnih metrov in sem lahko s postelje odpirala hladilnik, pa vseeno nas je notri spalo tudi pet ljudi hkrati. Sledilo je stanovanje v Livadah, malček večja garsonjera, ki se mi je zdela že kot neizmeren luksuz, in kjer nas je lahko spalo še več.
Moji otroci (niti mož) nimajo tega občutka, kaj razkošje dejansko pomeni. Na primopredaji ključev moje Ljubljanske ulice sem opazovala gospo, ki je naše stanovanje kupila, ki se je nakupa veselila kot majhen otrok. In sem bila izjemno vesela, da če sem stanovanje že morala prodati, sem ga prodala njej, ker sem v njenih očeh videla isto radost, kot sem jo začutila jaz, ko sem to stanovanje videla prvič. Del zgodovine je prešel v sedanjost z radostjo.
Moji otroci imajo sedaj vsak svojo sobo, ampak še vedno najbolj uživajo, če spijo skupaj. Sobe služijo za straženje stvari, na kar imam itak popolno alergijo. To meni pomeni odtujenost, način, da lahko sobivamo, ne da se vidimo in družimo. Da lahko strogo ločujemo na moje in tvoje, kar pomeni, da v življenju nikdar več ne bomo znali deliti. Vse stvari, ki so imele v 63 kv.metrih svoje mesto, imajo sedaj težavo ga najti na dosti večji površini, še najbolj srečne in brez pripomb so mačke, ki se lahko sedaj lovijo po treh nadstropjih in ne zgolj po enem. Od Izole, kot sem jo vzljubila, ni več dosti ostalo, še mačk ni več, na pse pa itak prežijo redarji na vsakem vogalu.
Če me kdo vpraša, kaj bi me osrečilo, vedno razmišljam. Pa ni tako zelo težko. Osrečilo bi me sobivanje z ljudmi, s katerimi lahko bivam v eni sobi brez težav, ne da bi se ukvarjali s tem, čigave nogavice kdo obuje in čigava skodelica za kavo je v moji roki. In bi se zjutraj še vedno smejala..

  • Share/Bookmark

Zakaj razumem Milčinskega…

Počasi razumem, zakaj je Fran Milčinski napisal toliko anekdot o svojih otrocih (včasih sem se spraševala, kako se je odrasel Lev Milčinski počutil, ko je celotno bralstvo vedelo, da je risal smrad, recimo); zato, ker je vsake toliko naše čudovite potomce lažje opisovati, kot jih prenašati… Pa še neko zadoščenje je v tem, da če se že ti v večini primerov prav nič ne zabavaš, ko izvajajo svoje čudovite trike, se bo zabaval vsaj kdo drug…
Trenutno imamo doma dvanajstletnika, desetletnico (oba na prvi stopnici rasti zelo nadležnih pubertetniških kril) in sedemletnika, ki se na vse možne načine trudi, da bi jih vsaj dosegel, če že ne presegel. Starejša dva sta se nenadoma (popolnoma nepovezano s tem, da je začelo toplo vreme, da je do konca šole le še slaba dva tedna in da se jim v šolo niti slučajno ne da več) pričela počutiti zelo slabo. Trebuh, grlo, vsi definirani in nedefinirani deli telesa so bili tako zelo razboleni, da jim seveda pripada teden dopusta. Ok, se strinjam. Spomnim se, da je bila tudi meni šola od prvega maja dalje ena sama muka.
Oziroma sem se strinjala. Do včeraj popoldan, ko je na vratih pozvonila soseda, in se skoraj opravičevala, ker nas moti – ampak nas je obvestila, da sta strašna bolnika, slabotna in nebogljena, skozi balkonsko okno metala vodne bombe, kokice in podobno – na njen avto (po besedah nedolžnih otročičev: Nismo ciljali avta, smo ga zadeli po nesreči).
Ne bom napisala moje reakcije, ker bi besednjak potreboval temeljito cenzuro, ampak tu se zgodba seveda še ne konča. Najstarejši mi je na stavek, da očitno ni tako zelo bolan, in da gre danes v šolo, modro in v skladu z učenjem o otrokovih pravicah odvrnil, da me bo šel zatožit zdravnici, da ga bolanega pošiljam v šolo (zopet precej cenzuriranih besed v mojem odgovoru).
Vmes je najmlajši brcal svojo torbo po dnevni sobi (najbrž se je ubožček počutil zapostavljen, ker edini ni bil kaznovan), in je na stavek njegovega očeta, da mu bo torbo vzel in bo hodil v šolo z Mercator vrečko, odvrnil da je to čisto ok in spakiral zvezke v vrečko.
Z možem, očetom teh čudovitih bitij, sva se nemo spogledala in odšla iz hiše, da si pomiriva živce in oblikujeva bojno strategijo za naslednjih nekaj napornih let (oklevala sva med vojaško akademijo ter tem, da bi za začetek na vrtu zažgala vse knjige o vzgoji, ki jih imamo doma). Še celo zjutraj sva na balkonu spila kavo, preden sva odšla zbudit angelska bitjeca, da se odpravijo v šolo. Pa začuda nihče ni protestiral – zmagala sva bitko. Ampak vojna bo še dolga…. Morda nastane nova knjiga kratkih zgodb Kako preživeti puberteto, ki ni tvoja…

  • Share/Bookmark

Nesposobna gospodinja

Priznam. Sem popolnoma nesposobna in neuporabna gospodinja. V kombinaciji s tem, da je moja dioptrija -16 na obe očesi in s tem, da je pospravljanje hiše pri treh otrocih, dveh mačkah in psu podobno učinkovito kot grabljenje listja v najmočnejši januarski burji, se neprestano borim s stvarmi, ki jim ne vidim konca – kupi perila, kupi posode, nekakšno lepljivo materijo neznanega izvora (ki jo po moje po hiši raztrosijo vesoljci, samo moram biti previdna s takšnimi izjavami, da me ne doleti še kakšna medicinsko priznana diagnoza), presihajočimi nogavicami, dlakami, ki se ob najmanjšem vetriču valijo po hiši kot vrtinci v puščavi, pa še kaj bi našla. Nekaterih stvari hvalabogu ne vidim (je vesolje že vedelo, zakaj me je obdarilo s slabovidnostjo!) – recimo fuge med ploščicami meni vedno izgledajo čiste… Vsake toliko me sicer napade popolno besnilo, in potem zmečem neverjetne količine stvari v smeti in še več znosim na Rdeči križ (kar nekaj od tega potem obžalujem) in sveto zaprisežem, da bom vsak dan vsaj dve uri čistila in pospravljala ter vse naredila sproti, da ne bo prišlo do katastrofe v razsežnosti Černobila – ampak točno vem, da se to ne bo zgodilo.
Zakaj?
Ker v svojem prostem času (ne, dragi moški, čiščenje in pospravljanje ne sodi med prosti čas!!!) raje pišem. Ali grem na kavo. Ali preprosto ležim na kavču in berem knjigo.
Ker imam svoje delo, ki ga imam zelo rada, in poleg tega opravljam še kar nekaj drugih postranskih stvari; in v tem (sramotno!) še celo uživam.
Ker … ker vem, da mi perilo ne bo zbežalo nikamor. Ne čisto ne umazano. Kakorkoli pogledam, me bo počakalo. Ker je meni čisto ok, če posodo operem zvečer in ne v sekundi, ko odložim krožnik.
Ker sem kot gospodinja popolnoma neuporabna. Priznam. Enostavno tega čuta v meni ni. Ne uživam v pospravljanju, ampak mi je to precej mučno in zoprno opravilo (priznam, so izjeme: ob redkih trenutkih, ko sem bila dva dni sama, sem pospravila vse samo zato, ker sem vedela, da vsaj 24 ur ne bo nihče ničesar razmetal; in ja, za kosilo sem si kupila plastično kitajsko juho, v katero samo vliješ vrelo vodo in potem embalažo odvržeš – niti zobotrebca ni ostalo po kosilu).
Morda bi morala oblikovati majice, da bi se nas, nesposobne gospodinje, razlikovalo že na daleč, da ne bi prihajalo do neželjenih pomot…

  • Share/Bookmark

Zdravo svet!

Dobrodošel na Blogos. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!

  • Share/Bookmark